Konjske dirke in stavni bazen

Konjske dirke so najstarejši regulirani stavni trg in še vedno eno največjih. Sočasno obstajata dva modela: pari-mutuelno stavljenje v bazen, kjer vse stave gredo v skupni sklad, ki se razdeli med zmagovalce, in stavljenje s fiksnimi kvotami prek stavnic. Kako se stavni denar vrača športu, je vprašanje politike v skoraj vsaki državi s konjskimi dirkami.

Pari-mutuel: skupni sklad

Pri stavljenju v bazen operater odvzame fiksen zadržek iz vsakega bazena, preostanek pa se razdeli med dobitne liste, zato je končna izplačila znana šele ob zaključku stavljenja. Operater ne prevzema tveganja glede rezultata. V Franciji, na Japonskem, v Hongkongu in v veliki delu Združenih držav prevladuje pari-mutuelno stavljenje, ki ga vodi ali zanj skrbi sama industrija konjskih dirk.

Fiksne kvote

Stavnice ponujajo fiksne kvote na dirke, kar je v Veliki Britaniji, na Irskem in v Avstraliji glavna oblika stavljenja na konjske dirke. Ker stavnice zaslužijo na dirkah brez njihove organizacije, večina držav s konjskimi dirkami zahteva, da prispevajo prek dajatve, pristojbine za startna polja ali plačil za medijske pravice.

Regulativa in davki

Stavljenje na konjske dirke je pogosto licencirano ločeno ali ima svoj davčni režim za zaščito financiranja dirk.
V Združenem kraljestvu so stave na konjske dirke izvzete iz višje dajatve za oddaljeno stavljenje, ki velja od aprila 2027.
Državni monopoli, kot je Norsk Rikstoto na Norveškem, upravljajo stavljenje v bazen kot ločeno izključno pravico.